Razprava o umetni inteligenci se pogosto vrti okoli produktivnosti: ustvarjanja vsebin, pospeševanja nalog, avtomatizacije rutinskega dela. Koristno, nedvomno. A ne prelomno.
UI zares pretrese industrijo tu:
UI prisili k popolnemu ponovnemu oblikovanju inovacijskega procesa.
Klasičen pristop k oblikovanju – začni v 2D, modeliraj v 3D, nato razmišljaj o okoljskem vplivu ali materialni učinkovitosti – postaja prepočasen in preozek.
Prihodnost zahteva nekaj povsem drugega:
- modularno zasnovo iz parametrov in osnovnih podatkov,
- materiale in komponente, definirane s pomočjo digitalnih lastnosti,
- avtomatizirano generiranje tehniških risb,
- UI agente, ki simulirajo variante, testirajo scenarije in hkrati optimizirajo za trajnost in stroške.
To ni sanje. UI to ne le omogoča – naredi to neizogibno. In naj bom povsem jasen glede ene stvari:
Ne morete imeti strategije UI brez strategije podatkov.
Če želijo podjetja uporabljati UI za inovacije, morajo najprej razumeti, kateri podatki ustvarjajo vrednost, katerih jim manjka in katere morajo začeti meriti že jutri.
UI postane GPS za procese, izdelke in zmogljivost
Pogosto primerjam UI z GPS-om. Pred leti smo tiskali zemljevide. Nato smo uporabljali digitalne načrtovalce poti. Danes nas GPS vodi v realnem času – zavoj za zavojem, prilagaja se prometu, zastojem in novim razmeram. UI naredi naslednji preskok.
UI bo postal GPS hkrati za:
- vaše poslovne procese (»cesta«),
- vaše izdelke, ki se nenehno izboljšujejo s podatki (»avto«),
- operativni ekosistem okoli vas (»infrastruktura«).
Z drugimi besedami: UI vas ne bo le hitreje pripeljal od točke A do točke B.
Nadgradil bo vozilo, s katerim se peljete, in optimiziral cesto, po kateri vozite.
In prav zato sta trajnost in UI tako močna kombinacija:
UI nagrajuje vse, kar naredi izdelke in procese bolj trajnostne – manj odpadkov, pametnejšo zasnovo, manj napak, nižji ogljični odtis.
Največja zmota: da trajnost samo povečuje stroške
Razumem, zakaj mnogi še vedno verjamejo, da trajnost povečuje stroške. Če gledamo površinsko, vidimo le:
- več poročevalnih točk,
- več sistemov,
- več meritev,
- več naložb.
Toda to je kratkoročno razmišljanje.
Pravo vprašanje je:
Kako bo vaša vrednostna ponudba ostala konkurenčna?
Če dva ponudnika ponujata podoben izdelek, a ima le eden vgrajeno trajnost – vzdržljivost, modularno zasnovo, nižji ogljični odtis, digitalno sledljivost – bo trg prej ali slej nagradil tega ponudnika.
Ne zato, ker to zahteva Evropa… temveč zato, ker to zahtevajo kupci.
Ker to pričakujejo mlajše generacije.
Ker obdavčitev CO₂ ali cene ogljičnega odtisa nista več vprašanje če, temveč kdaj.
Trajnost ni stroškovni center.
Je dolgoročni diferenciator.